Kakšni bodo učinki TTIP na našo prehrano in malega kmeta
Velik del javnosti so razburile napovedi, da bo zaradi sporazuma TTIP na evropski trg in naše krožnike vdrla hrana, ki vsebuje gensko spremenjene organizme, piščanci, namočeni v klorovo raztopino in govedina, rejena
s pomočjo rastnih hormonov. Te bojazni nikakor niso neutemeljene, še zdaleč pa tudi ne edine spremembe,
ki bi jih TTIP lahko prinesel v naši prehrani in njeni kakovosti. ZDA in EU se namreč poslužujeta popolnoma drugačnega pristopa, ko gre za znanstvene raziskave ali pripravo zakonov na področju pridelave in predelave prehrane ali kemikalij.
V EU ta pristop temelji na t.i. previdnostnem načelu, ki deluje preventivno in ne dovoljuje trženja prehrane ali blaga, za katerega proizvajalec ni onkraj dvoma dokazal njegove varnosti za uporabo ali uživanje. Ocene tveganj v EU temeljijo na obsežnih znanstvenih raziskavah, ki upoštevajo tudi družbene in okoljske dimenzije pridelave in trženja določenega prehrambnega izdelka, medtem ko so v ZDA družbeni ali okoljski vidiki smatrani kot »ovira trgovini«, ocena tveganj pa temelji na lastnih raziskavah podjetij. Zaradi obrnjenega bremena dokazovanja (v EU proizvajalec dokazuje varnost, v ZDA nadzorni organ ali agencija dokazuje škodljivost) so v ZDA še vedno dovoljenje snovi, ki so v EU že dolgo prepovedane. Dokazovanje škodljivosti za zdravje ali okolje je namreč dolgotrajen in drag postopek, ki si ga državne agencije z omejenimi proračuni ne morejo privoščiti, zato so bile opravljene raziskave o varnosti snovi za zelo malo število snovi v primerjavi z vsemi, ki so trenutno dovoljene za uporabo na trgu ZDA. V praksi to pomeni, da je v ZDA dovoljenih nekaj več kot 80 pesticidov, ki so v EU že prepovedani, v prehrani EU dovoljuje približno 300 aditivov, ZDA pa približno 4.000, v kozmetiki je v EU prepovedanih skoraj 1.400 različnih snovi, v ZDA pa zgolj 11.
Velik del sporazuma TTIP je namenjen ravno odpravi teh razlik, ki so za pogajalce in industrijo zgolj necarinska ovira trgovini in jih bo sporazum odpravil s t.i. postopki regulativnega sodelovanja. Znanstveni pristopi v izdelavi ocene tveganj in zakonodajni postopki v EU ter ZDA bodo postali bolj podobni oz. enotni, kar želi industrija izkoristiti za lastne interese. Ameriške korporacije in pogajalci so previdnostno načelo že označili kot neznanstveno in želijo doseči njegovo ukinitev preko sporazuma TTIP, podobno vidijo tudi sistem nadzora nad GSO v EU. Kemična industrija želi s pomočjo sporazuma TTIP doseči ukinitev prepovedi rabe neonikotinoidov, ki so trenutno prepovedani zaradi povezav s pomori čebel. Regulativno sodelovanje, ki bo poenotilo pristope v raziskavah in pripravi zakonodaje ter uredilo tudi obstoječe razlike v zakonih, predstavlja zelo veliko grožnjo in ne bi smelo posegati v občutljiva področja, kot so prehrana (sanitarni in fitosanitarni ukrepi) ali kemikalije. Da regulativno sodelovanje prinaša resna tveganja za deregulacijo, so posredno priznali tudi ameriški pogajalci, ki so takšno sodelovanje zavrnili na področju finančnih storitev. ZDA imajo namreč bistveno bolj strožjo zakonodajo za nadzor nad finančnimi trgi in njihovimi špekulacijami kot EU in ne želijo sprememb (deregulacije) na tem področju. Podobno stališče bi morala zavzeti tudi EU, ko gre za prehrano ali kemikalije, a tega ni storila.
Poleg tveganj v varnosti prehrane in njeni kvaliteti pa sporazum TTIP ogroža tudi obstanek in preživetje malega kmeta v EU in Sloveniji. Ameriško kmetijstvo zaradi ohlapnejših zakonov in nižjih zahtev po varovanju okolja ter dobrobiti živali in geografskih značilnosti dosega bistveno nižje stroške pri proizvodnji. Liberalizacija trgovine v prehrani bi spodbudila uvoz cenejše (in manj kvalitetne) prehrane na evropski trg, kar bi lahko vodilo v propad številnih evropskih kmetov. Slovenski kmetje bi se v tem primeru lahko znašli še toliko bolj na udaru napram preostalim starejšim članicam EU, saj so za Slovenijo značilne izrazito majhne in razdrobljene kmetije ter nerazvite lokalne sheme odkupa pridelkov. Analize nakazujejo, da bi tudi v primeru delne omejitve uvoza prehrane prišlo do negativnih posledic za evropske kmete.
