Kaj je regulativno sodelovanje

Regulativno sodelovanje je proces, znotraj katerega je predvidenih več mehanizmov in postopkov
za sodelovanje med EU in ZDA v pripravi bodoče zakonodaje in spremembah obstoječe zakonodaje. Sporazum TTIP bo vseboval poglavja o regulativnem sodelovanju na specifičnih področjih (kemikalije, tekstil, sanitarni in fitosanitarni ukrepi itd.), kot tudi horizontalno poglavje o regulativnem sodelovanju, ki bo uredilo splošna pravila o sodelovanju med EU in ZDA v pripravi vse bodoče zakonodaje oz. tiste, ki ima potencialen vpliv na mednarodno trgovanje.

Kaj je namen? Namen regulativnega sodelovanja je izenačiti ali vsaj delno omiliti ali ukiniti razlike v zakonih, ki se pojavljajo med EU in ZDA. Te razlike pogajalci in gospodarstvo imenujejo tudi necarinska ovira trgovini. Pogost primer, ki ga navaja Komisija, je smerni kazalec ali po domače „žmigavc“. Ta mora biti v EU oranžne barve, v ZDA pa rdeče. Proizvajalec, ki želi vozilo prodajati na obeh trgih, mora upoštevati zakonodajo obeh trgov in izdelati dva različna smerna kazalca, kar zanj pomeni dodatno delo in stroške.

Kakšne so koristi? Izenačitev zakonskih zahtev ali standardov bi podjetjem olajšala trgovanje in prodajo ter znižala stroške in administracijo. Kar 80 % predvidene gospodarske rasti bi v primeru TTIP-a nastalo zaradi regulativnega sodelovanja oz. odstranjenih necarinskih ovir.

Kakšni so pomisleki? Pomisleki se seveda ne pojavljajo v primeru različnih barv smernih kazalcev, temveč letijo predvsem na izenačevanje tiste zakonodaje, ki ureja pravila in standarde na področjih, kot so npr. prehrana ali kemikalije. Na področjih, kjer je namen zakonodaje varovati javno zdravje ali okolje in so trenutno zakonsko zelo različno urejena v ZDA in EU (glej naslednje poglavje), regulativno sodelovanje ne bi smelo biti vpeljano. Največ skrbi ali groženj, ki se omenjajo v javnosti, je povezanih ravno z regulatornim sodelovanjem zaradi strahu pred zlorabo regulativnega sodelovanja za deregulacijo in uvedbo nižjih standardov. Da so te grožnje realne, dokazujejo tako uradni pozivi s strani korporacij, v katerih – sicer v tehničnem jeziku – pozivajo k nižjim standardom, kot tudi v osnutkih objavljenih poglavij, ki te pozive bolj ali manj upoštevajo. Predvideni pristopi ali mehanizmi regulativnega sodelovanja bi pripravo zakonodaje spremenili v “odprt“ proces, znotraj katerega bi imele korporacije možnost za pomemben vpliv na vsebino zakonov ali preprečitev njihovega sprejetja. Države podpisnice sporazuma bi imele v teh primerih izrazito omejene možnosti za ukrepanje, saj se s podpisom zavezujejo k spoštovanju pravil sporazuma. V primeru podpisa bi tako izgubili pomemben del funkcije države, in sicer zmožnost nadzora in regulacije trgov ter podjetij, ki nastopajo na njih, skladno z javnim interesom. Oziroma povedano zelo poenostavljeno – korporacije bi dobile veliko več moči v pisanju zakonov, države pa bi to funkcijo izgubile oz. bi bila bistveno znižana.

Dodatni viri in podrobnosti (v angleščini)